Ali se smem – dotakniti sebe?

Pesniška zbirka Ali se smem – dotakniti sebe? s pozornostjo. z besedo. z dotikom. je sodobna, berljiva poezija o ženski, telesu, mejah in notranjem glasu. V iskreno močnih, čutnih in prizornih pesmih odpira teme ranljivosti, sramu, nežnosti do sebe, odnosov ter poguma, da ženska znova izbere – sebe.

 

Pesmi ne ponujajo hitrih rešitev ali vsesplošnih odgovorov, temveč vabijo k razmisleku o sebi in čutenju sebe. Vabijo v telo. Vabijo k dovoljenju – dotakniti se sebe.

 

Zbirka v ospredje postavlja žensko, njeno čutenje in ženski glas, ki se giblje med “jaz” in “ti” ter bralko nagovarja kot močno in iskreno sogovornico. Namesto klasičnih t. i. močnih literarnih likov je v ospredje postavljen odnos – do sebe, do telesa, do naših ran, do našega upanja in hrepenenja, do drugih, in predvsem do naše notranje moči – skozi realne prizore, dotik, dih in iskrene zgodbe žensk. Pesmi delujejo kot ogledalo in vabijo, da se nas nežno dotaknejo.

 

Knjiga je primarno namenjena ženskam vseh starosti, ki iščejo nežno, a hkrati močno, sporočilno, iskreno in jasno poezijo o telesu, osebnih mejah in doživljanju našega notranjega sveta. Zbirka pesmi je primerna tudi za bralke in bralce sodobne poezije ter tudi za vse tiste, ki poezije sicer ne berejo pogosto, saj so pesmi dostopne, sporočilne, življenjske in predvsem berljive.

 

Zbirka je primerna tudi kot dragoceno darilo prijateljici, sestri, mami ali sodelavki.

 

Je povabilo k upočasnitvi, k nežnosti(m) in k pogumu, da znova zaslišimo in začutimo – sebe. Pesmi bralko nenehno vabijo, da se vrne k sebi – v stik, ki ne išče popolnosti, temveč ljubečo prisotnost. Glavno povabilo zbirke pa je predvsem, da se kot ženske zopet upamo dotakniti sebe – s pozornostjo, z besedo, z dotikom. Da zopet najdemo pot do sebe in si upamo spregovoriti o svoji – resnici in ranljivosti. Če iščete poezijo, ki je čutna, dostopna, iskrena in resnična, je ta zbirka namenjena vam.

 

Skrb zase ni drago razkošje. Je osebna odločitev. Dovoljenje, da si priznamo težko, pretežko breme v življenju in vsaj za hip odložimo nevidni nahrbtnik, ki ga nosimo na ramenih. Naj bo ta pesniška zbirka povabilo. Tebi. Meni. Povabilo k nežnosti. Sočutju. Pogumu. Povabilo k dovoljenju, da se (morda spet) dotaknemo sebe – s pozornostjo, z besedo, z dotikom. Naj bodo pesmi drobni opomniki, ki nas spomnijo, da nismo same. Nikoli.